Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Če je brazilska zastava v zadnji sezoni in pol že postala sestavni del karavane svetovnega pokala, pa olimpijske igre smučarska vrata odpirajo tudi drugim državam, ki jih načeloma ne povezujemo s športom zasneženih strmin: Kenija, Madagaskar, Savdska Arabija, Trinidad in Tobago, Filipini, Eritreja …
Pred začetkom olimpijskih iger smo skozi intervju predstavili južnoafriško smučarsko reprezentantko Laro Markthaler, ki v Cortini d’Ampezzo še čaka na svoj olimpijski krst. Moški veleslalom v Bormiu pa je medtem postregel s široko paleto podobnih zgodb. Tekmovalci, ki branijo barve izrazito netipičnih smučarskih držav, so namreč skorajda kot po pravilu potomci, ki so odraščali in živeli v Evropi. Vseeno vsak med njimi v sebi nosi posebno sporočilo.
Takšno zgodbo nam je med drugim ponudil kenijski smučar Issa Gachingiri Laborde Dit Pere, ki se je na prvi progi kot zadnji soočil s postavitvijo slovenskega trenerja Mihe Verdnika. “To je bilo za mojo mamo in njeno domovino,” je dejal 18-letni mladenič in se ozrl desno od sebe, kjer je stala nasmejana Afričanka. “Upam, da pišem novo smučarsko zgodbo za Kenijo,” je dejal in pojasnil, da sicer živi v Franciji, kjer je tekmovati začel že s šestimi leti.
Podobno vznesen je bil tudi Mathieu Gravier, ki živi in trenira v Franciji, a je izkoristil družinske korenine, ki segajo na Madagaskar. “To so že moje druge olimpijske igre. Ponosen sem, da lahko na tako velikem tekmovanju zastopam to državo. Moje udejstvovanje ni neopaženo. Pred temi igrami sem bil v stiku z več novinarji, srečo pa so mi zaželeli tudi državniki,” se je pohvalil Gravier.
Še bolj čustven je bil Francis Ceccarelli, ki je branil filipinske barve. “Že kot osemletnika sta me posvojila Italijana. To sta moja starša. Moj dom je Abetone. Zavedam pa se tudi svojih korenin. Vem, da na Filipinih vlada precejšnja revščina. Vesel sem, da lahko branim barve svoje države. To počnem že tretjo sezono,” nam je pojasnil 22-letni Filipinec, ki je svoj položaj na svetovni lestvici gradil tudi na tekmah FIS v Kranjski Gori.
Mehika: mama in sin
Že pred otvoritveno slovesnostjo smo napovedali tudi prav posebno ameriško-mehiško zgodbo. Medtem ko je pred dnevi 46-letna Sarah Schlepper nastopila še na svojih sedmih olimpijskih igrah, pa je danes olimpijski led prebil njen sin Lasse Gaxiola. Gre za tistega otroka, ki ga je Sarah leta 2011, ko je kot ameriška reprezentantka zaključila kariero na najvišji ravni, držala v rokah in se z njim spustila po progi v Lienzu.
“Vedno sem sanjal o nastopu na olimpijskih igrah,” pa je v ciljni areni, ki se je ob njegovem nastopu s startno številko 79 že dodobra izpraznila, pripovedoval Fabien Wiest, sicer rojen na Tajskem, a se je z družino kmalu preselil v Švico. Tam se je tudi postavil na smuči, zdaj pa trenira predvsem v Nemčiji. “Verjamem, da se bom teh trenutkov spominjal do konca življenja,” je dodal komaj 17-letni smučar.
Da olimpijske izkušnje zlepa ne bo pozabil, trdi tudi Thomas Weir, zastavonoša južnoameriške reprezentance. Tudi on ne živi v državi, za katero nastopa. “Moj oče je odraščal v tej afriški državi. Družino si je ustvaril v Švici, kjer živimo. Tam sem začel tudi tekmovati. In zdaj sem na olimpijskih igrah. Trudil sem se, da ne bi le sodeloval. Priznam pa, da je bila proga zame kar zahtevna. S takšnimi nimam izkušenj,” se je nasmehnil mladenič, ki zastopa JAR.
O pomenu večjega nabora držav na olimpijskih igrah pa je zbranim novinarjem pripovedoval 28-letni Fayik Abdi, ki je pod zastavo Savdske Arabije nastopal že na igrah v Pekingu. Rojen je sicer v San Diegu, a je razpet med ZDA in arabskim svetom. “Morda s svojim smučanjem prispevam tudi kaj k razvoju tega športa v Savdski Arabiji. Tam načrtujejo tudi smučišče. Upam, da bom kdaj tekmoval tudi tam,” je dejal ob odhodu iz mešane cone.
Kaj pa zaostanki tokratnih “eksotov”? Novi olimpijski prvak Lucas Pinheiro Braathen, ki je Braziliji priboril prvo zlato v zgodovini ZOI, je že na prvi progi poskrbela za velike razlike. Po finalu so bile še precej večje. Že sedmi je zaostal dve sekundi, 18. več kot tri, 23. pa že več kot štiri. Pri repu so se znašli protagonisti naše zgodbe. Kar 20 smučarjev je bilo v razredu tistih, ki so zastali 20 sekund ali več. Zaostanek omenjenega Gravierja je, denimo, znašal 23,83, še dve sekundi počasnejši je bil Wiest, na zadnjem (69.) mestu pa je pristal Abeda Shannon iz Eritreje. Na obeh progah skupaj je prebil kar 31 sekund in 30 stotink več od norveškega Brazilca.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!